Vladas Braziūnas

v prejšnjem konjskem življenju sem delal kot konj, na pogrebni slovesnosti so me v zgodnjih časih srednjega veka, utrujenega od pruskih viteških tekmovanj, še živega položili v jamo, prednje noge pokrčene, upognjene pod prsnico, hrsk, prvo in drugo vratno vretence, oči usmerjene proti sončnemu zahodu, proti dalnji Švedski, visoko dvignjena zadnjica v prejšnjem konjskem življenju sem se potil v nemškem rudniku Banská Štiavnica v podganji temi, oslepel sem v nočeh ob mlaju so me privedli iz hleva, ko pa se mlaj zaredi v ščip, so me spustili na pašo, ko sem v prejšnjem konjskem življenju nekoč pripeljal Mickiewicza iz Novogorodka v Wilno, sem blodil po mestnih ulicah v lesenih koturnih umreti – pojdimo vsi v ta ljubljeni kraj, v Vilno zdaj sem prikazen v Belmontu najbrž tudi v Serejkiškah bojim se tatov in avtomobilov na plečih vlečem policaja barve oddaljenih gozdov v prejšnjem ptičjem življenju sem delal kot slavček v deželi hribov in dolin ob Donavi, v Litvi – obdani z gozdovi in polji – sem prebujal kosce v prejšnjem ptičjem življenju sem od maja do junija norel v vse svetlejših nočeh v Bratislavi sem vso noč tekmoval z večernimi in kasneje tudi jutranjimi ptiči, vse sem preglasil, ponorela jutranja kukavica je venadrle zasačila golega pesnika evrocenti v žepu, žep v drugi sobi ostaja ljubezen, smrt, rekruti, sam boš zakukal v prejšnjem pesniškem življenju sem opazil, da me vse Francozinje – ko potujem, ležim ali letim – uspavajo, ko so ob meni, da se ne bi bilo treba pogovarjati z besedami ali rokami, ali z blazinicami vročih prstov, ali robovi ustnic, sanjam v zaprtem prostoru