Vladas Braziūnas

v prejšnjem konjskem življenju sem delal kot konj, na pogrebni slovesnosti so me v zgodnjih časih srednjega veka, utrujenega od pruskih viteških tekmovanj, še živega položili v jamo, prednje noge pokrčene, upognjene pod prsnico, hrsk, prvo in drugo vratno vretence, oči usmerjene proti sončnemu zahodu, proti dalnji Švedski, visoko dvignjena zadnjica v prejšnjem konjskem življenju sem se potil v nemškem rudniku Banská Štiavnica v podganji temi, oslepel sem v nočeh ob mlaju so me privedli iz hleva, ko pa se mlaj zaredi v ščip, so me spustili na pašo, ko sem v prejšnjem konjskem življenju nekoč pripeljal Mickiewicza iz Novogorodka v Wilno, sem blodil po mestnih ulicah v lesenih koturnih umreti – pojdimo vsi v ta ljubljeni kraj, v Vilno zdaj sem prikazen v Belmontu najbrž tudi v Serejkiškah bojim se tatov in avtomobilov na plečih vlečem policaja barve oddaljenih gozdov v prejšnjem ptičjem življenju sem delal kot slavček v deželi hribov in dolin ob Donavi, v Litvi – obdani z gozdovi in polji – sem prebujal kosce v prejšnjem ptičjem življenju sem od maja do junija norel v vse svetlejših nočeh v Bratislavi sem vso noč tekmoval z večernimi in kasneje tudi jutranjimi ptiči, vse sem preglasil, ponorela jutranja kukavica je venadrle zasačila golega pesnika evrocenti v žepu, žep v drugi sobi ostaja ljubezen, smrt, rekruti, sam boš zakukal v prejšnjem pesniškem življenju sem opazil, da me vse Francozinje – ko potujem, ležim ali letim – uspavajo, ko so ob meni, da se ne bi bilo treba pogovarjati z besedami ali rokami, ali z blazinicami vročih prstov, ali robovi ustnic, sanjam v zaprtem prostoru

ko sem se vozil z vlaki, nesrečnimi in vročimi se nisi stiskala k meni in to ni bila moja dežela dotikaj se gore, medgorja, vonja po potu moker pecelj lipe potisni skozi zaraslo odprtino ozelenel, zmečkan zavihek starega suknjiča o kakšna pijana rimbojka pluje skozi kamenje! se spomniš polomljenega, prav tako okajenega albastrosa? pot na Vzhod v nastežaj odprti Evropi določa Zahod večeri tu prežijo v medgorskem grmičevju oči maka slepijo, ob tiru je premog, moder, metin mesec se vzdolž železniških tirov prebija na rob oblaka ali planeta, ali elektronske pošte rekla si mi, naj jem, svninjinaje bila okusna kot malokdaj po jedi sva nazdravila zanjo, Bog, povrni ji zdravje! v sobani sva ležala ob ognjišču in lomila klobase obiskovala sva gradove, ječe in tiste, ki hodijo na stran nagnila sva in se spet krepila z vinom in vero razblinile so se te železne milje, odšle so z vetrom odšle so s paro in izgorinami, k neporočenim nevestam k zahrbtno razkritim slikam, v zamejeni oddaljenosti nekdanja zamišljena vnučka sedi na kahlji, jo vidiš? jo slišiš, kako se smeji v snu? ali vidiš, kako oči bledijo? ljubim te kot svoje slabotne oči, ki slabijo začel sem hrepeneti po tvoji sapi, ki hrepeni po moji

jasna noč, topla in nežna kot notranjost tvojih stehen, to jutro boš prespala, podnevi se boš zbudila, noč boš napol speča preživela z mano, zunaj bo pihalo kot nekoč, silovito, zunaj za oknom se mrzle roke mraza dotikajo bele skorje jablane, napol prazen sadovnjak se širi po široki razločni površini, suši oprano posteljnino umrle matere, težke, ohlapne, rožičaste so njihove obleke, o katerih se nam redko sanja, nežno šumijo, in ti si nežna, o draga, ki mene, slabotnega in čistega, podarjaš meni