Vladas Braziūnas se je rodil leta 1952 v Pasvalysu na severu Litve. V Vilniusu, kjer zdaj tudi živi, je študiral novinarstvo in filologijo. Leta 1983 izide njegova prva pesniška zbirka Slenka žaibas (Plazeči se rom), sledijo pa Voro stulpas (Pajkov steber, 1986); Suopiai gręžia dangų (Mišolovke stiskajo nebo, 1988); Užkalbėti juodą sraują (Zbogom, črni potok, 1989); Išeinančios pušys (Odhajajoči borovci, 1992); Alkanoji linksniuotė (Lačna sklanjatev, 1993); Užkalinėti (Zabiti, 1998); Ant balto dugno (Na belem dnu, 1999); lėmeilėmeilėmeilė (ljubaljubaljubezen, 2003); Karilionas tūkstančiui ir vienai aušrai (Zvonenje za tisoč in eno zarjo, 2003). Leta 2002 dobi za svoje prevode ukrajinske poezije nagrado Tarasa Ševčenka, leta 2003 pa je nagrajenec pesniškega festivala v Druskininkaiu. Prevaja prozo in poezijo iz francoščine, nemščine, poljščine, ruščine, srbščine in ukrajinščine. Njegove pesmi so prevedene v različe jezike. Objavlja v vseh litovskih literarnih revijah in časopisih.
KRISTAL VILENICE 2005.